Sreča v nesreči

Hja. V bistvu sem zelo vesel, da lahko pišem tele vrstice. Lahko bi se končalo čisto drugače.
Moja "ljubica" me je namreč vrgla iz sedla. Skupaj sva letos prevozila čudovitih 16.000km. Ni mi žal. Bilo je krasno. Do zadnjič. Do tistega ovinka na Dolenjskem, polnega peska. In sva šla... Po tleh...
Kosti se bodo zarastle. Druge škode hvala bogu ni. Če je koga skrbelo zakaj se nisem nič oglasil, sedaj ve.

Škoda ga je... Patrick Swayze

Danes je izgubil boj z boleznijo. Življenje je minljivo. Žal...



Poglejte si, kako lepo pleše s svojo ženo:



Zato ga cenim še toliko bolj, ker ni podlegel klasičnemu Holywoodskemu življenju in uspehu. Ostal je človek, moški, dec...

YouTube je onemogočil "limanje" njegovih najbolj lepih posnetkov. Poglejte si sami.

ah, ljudje...

Že pregovor pravi "sto ljudi, sto čudi" in ker sem se do sedaj naučil da vsi pregovori držijo, mi zgornji samo potrjuje dejstvo.


Včasih je prav hecno vse skupaj, kako različni smo si. Na kako diametralno različne stvari ali vrednote prisegamo. Kako različno čutimo. Kako različne potrebe imamo...
Kar je za enega sveto, je za drugega nič posebnega. In tako naprej in tako naprej...
Prav hecno res.

Cvetje v jeseni

Ravnokar je na POP TV film Cvetje v jeseni.


Slovenska filmska klasika, posneta v moji rojstni Poljanski dolini, po romanu Ivana Tavčarja.
Mislim, da nadaljne razlage niso potrebne. Kdor je gledal film, ve...





Knjiga Cvetje v Jeseni v html obliki.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Cvetje_v_jeseni

Deževno popoldne

V bistvu sem že dopoldan šel v službo z namenom, da podelam nekatere zaostale stvari in spraznim mizo papirjev. Nekako samo pri straneh še vidim, iz kakšnega lesa je.
Ampak dober namen ni dovolj. Že vstal sem pozno. V bistvu sem šel nazaj spat... Potem kavica v priljubljenemu lokalu, ki ji ni hotelo biti konca. In nato malo dela, pa je že bilo potrebno iti na kosilo in seveda na še eno kavico.
Sedaj sedim in gledam papirje, volje ni pa od nikoder. Saj sem preložil iz leve na desno nekaj stvari, ampak to je tudi vse.


Zunaj dežuje. Sedim pri odprtem oknu in poslušam umirjen zvok dežja, kako škreblja po dvorišču. Pomirjajoč zvok... Glasba iz radia, nekaj novih naročil vidim na monitorju kjer imam nastavljen prikaz dogajanja v trgovini. V bistvu je lep dan, spokojen. Jutri ima moj sin rojstni dan. 22 let. Pripravlja piknik na moji rojstni domačiji in me na kratko obvesti, da bo za jesti namesto ob 13h, šele ob 14h, ter da naj pridem rajši z avtom, da me na motorju ne bo slučajno opral dež.
Fant je zrastel. Odrašča v moža v pravem pomenu besede. Odgovornega, ljubečega, močnega, dostojanstvenega... Ponosen sem. Nanj in malček tudi na sebe. Sploh zato, ker nama je bilo veliko odvzetega v njegovi mladosti.

Zaprl sem okno. Dežne kaplje so bile že na mojih papirjih. Moški mora v svojem življenju pustiti sled za sabo. Jaz sem jo...

Star Japonski pregovor pravi, da mora vsak moški v življenju narediti tri stvari:
- Posaditi drevo
- Zaploditi sina
- Napisati knjigo

Meni manjka še knjiga. Dreves sem posadil že kar nekaj. Sin je moj ponos, namesto knjige pa kracam nebuloze na blog. Tudi to je nekaj.
Dež še vedno pada. Papirji čakajo. Grem rajši po darilo za sina...

Tvoj ati je hudič

Sindrom PAS je sindrom odtujitve otroka enemu od staršev.

Zakaj deklica tako vztrajno odklanja očeta, čeprav ji ni ničesar storil? To si je mogoče pojasniti ob branju mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stoke, ki večkrat omenja t. i.»Parental Aliental Syndrome« ali sindrom PAS. Gre za novejšo (in uradno še nepriznano) teorijo o vrsti vedenj in pojavov, ki nakazujejo na to, da je eden od staršev otroku odtujil drugega od staršev. Poenostavljeno povedano, gre za starše, ki manipulirajo z otrokom, da bi se maščevali zakoncu. Pri tem ne izbirajo sredstev, zato otrok kmalu začne odklanjati drugega od staršev. Strokovnjaki – predvsem sodni izvedenci – pri delu pogosto naletijo na ta pojav, a sodišča ga niso dolžna upoštevati. Otroci pa lahko posledice čutijo vse življenje.
Dvanajst let ni hotela zanj niti slišati. »Ena glavnih značilnosti odtujitvenega sindroma je, da otrok, ki postane žrtev, ni sovražno nastrojen le do drugega od staršev, temveč tudi do nekdanjih prijateljev in drugih sorodnikov. Pogosto se začne z očitki o zanemarjanju ali zapustitvi otroka, skratka z obtožbami, ki sprožijo veliko očitkov, ki jih je težko ovreči. Vmes lahko minejo leta; čas pa je v korist tistega, ki odtujuje,« pravi Igor Fabjančič, oče odtujene hčerke, ki je teorijo o sindromu PAS (leta 1985 jo je utemeljil ameriški psiholog Richard Gardner) že sredi devetdesetih prinesel na naša tla. Že takrat, tako kot danes, v strokovni javnosti za to teorijo ni bilo veliko posluha, zato pri nas o tem še ni prevedene niti ene knjige. Zgodba Igorja in njegove hčerke je le ena v množici številnih zgodb, ki nazorno prikazujejo, kako odtujevanje »deluje« v praksi. Hči se mu je odrekla, ko ji je bilo pet let. Takrat ji je umrla mama. Odtlej je živela pri stari mami, mamini mami, ki je bila po Igorjevem mnenju najbolj »zaslužna« za to, da hči naslednjih 12 let očeta ni hotela niti slišati, kaj šele videti. Stara mama je Igorja takrat lažno prijavila zaradi spolne zlorabe; da je nedolžen, mu je uspelo dokazati šele po desetih letih pravdanja. Od petega do sedemnajstega leta ga hči ni hotela videti – ne da bi za to navajala kakšen poseben razlog. »Ko je stara mama umrla, je center za socialno delo hčerko dodelil sorodnikom po materini strani, mene kot očeta pa – kot da me ni, čeprav sem si najprej zelo prizadeval za skrbništvo, potem pa vsaj za to, da bi imela stike.« Igor je lahko poskušal kar koli, toda hči ga je ves čas odklanjala. »Pisal sem ji voščilnice za novo leto in za rojstne dneve, pisali so ji tudi moji zdaj že pokojni starši, njeni stari starši. Na pisma bodisi ni odgovarjala ali pa je to počela hladno. V pismih me je vikala. Darila, ki sem ji jih pošiljal ob praznikih, je sicer sprejela, a jih je kritizirala. To me je silno bolelo in zelo sem trpel, ampak narediti nisem mogel prav ničesar.« Da bi se uredili vsaj stiki, je že takrat zahteval mediacijo – a nanjo razen njega ni bilo nikogar. S hčerko sta se zbližala šele, ko ji je bilo 17 let.

Več v reviji Jana, št. 30, 28.7.2009

Podobna, čeprav v ne tako hudi obliki je tudi moja zgodba. Za ceno ponosa in denarja sem uspel ohraniti vsaj osnovne stike s sinom in sedaj, ko je "odrastel" mislim, da nama gre na boljše.
Moja poanta je v temu, da je takšnih zgodb zelo veliko. Upam si trditi, da jih je večina. V bolj ali manj hudi obliki. Ob ločitvi takšna ženska popolnoma brezčutno, nekritično in na račun otroka udari po moškemu. In sistem ji krije hrbet. To je dejstvo!

Tiste ženske, ki pa niste takšne, pa ne "tolcite" po meni ker je moj edini greh da to na glas govorim, temveč raje svojo energijo usmerite v rešitev tega hudega problema. Začnite v svojih vrstah. Moški itak naletimo na zid, pa če imamo še tako prav. In žalostno je to, da so opeke v tem zidu tudi dobrosrčne in poštene ženske.

Polna usta imamo skrbi za otroke. Nič jim ne sme manjkati. iPod, kolo, računalnik, počitnice z letalom, Nike superge, oblačila po zadnji modi, 5 športov in dva krožka, lastna soba z čimveč kvadrati... Nič jim ne sme manjkati, nič! Razen očeta.

Klinc pa takšna vzgoja... Klinc pa takšna mama...

Najvišji davki so v Sloveniji

Naša država zaposlenim pobere 55% dohodka. To je največ v EU in več kot v skoraj bankrotirani Hrvaški. Da ne govorim o obdavčitvi podjetij.
In sedaj bodo naši "pametni" oblastniki še obdavčili dodatno predvsem srednji razred. Tiste, ki nekaj imajo ampak za to tudi trdo delajo. Revežem itak nimaš kaj vzeti. Bogatim se pa ne upajo.

Zelo imam rad Slovenijo, toda ta naša država postaja eno sranje, če oprostite izrazu.
Vsi, ki so zmožni zaslužiti bodo odšli... Svet je postal majhen. In na koncu bo ostalo nekaj "pametnih" uradnikov, ki bodo tisto revščino, ki jo bodo "ubogi" zaslužili, delili med "uboge". Še slabše, kot je bilo včasih v Jugi.

Pri nas je še zmeraj greh nekaj imeti. Pravzaprav delati in zaslužiti. Logično da morajo biti davki, toda to je že eno navadno odiranje.


Ampak bi še bil tiho, če bi z pobranim denarjem potem vsaj kolikor toliko dobro gospodarili. Ampak ne, z njim delajo kot svinja z mehom.

Večina ljudi zna samo tako živeti, da je ali pricuzana na joško od mame do 35 leta ali pa na državne jasli. Res nas čaka lepa prihodnost... In perspektivna...