Danes sem šel pozno v pisarno ( ob 10h, ja privatniki smo lahko tudi komot ), saj sem se že zbudil kot da bi me povozil vlak. Ali dva. In zadnje čase se mi to dokaj redno dogaja. Ne da hodim v službo ob 10h, temveč, da se zelo zanič počutim. Opažam, da nisem več star 20 let in da ne zmorem več vsega kar mislim da zmorem.
Se sprašujete, kaj ima to nakladanje zveze z Mengeško kočo? Nič. Vsaj imelo ni nič, dokler nisem v službi ugasnil računalnika in šel ven na kofe. Tam pa sonček. Kaj je že sonce?
Gor sem zrastel v Gorenjskih hribih in dolgo sploh nisem vedel, da je na svetu tudi megla. Sedaj pozimi skoraj pozabim, kako izgleda sončen zimski dan. V takšnih dneh me mika spokati iz Ljubljanske kotline in oditi nazaj v hribe. Tam je življenje še podobno življenju. Posel mi to dopušča, do LJ je 30km. Avti so dandanes odlični...
"S službo sem za danes zaključil," sem se odločil in šel na Mengeško kočo. Blizu in ravno prav visoko za mojo danes leno in utrujeno rit.
Šel sem počasi, lenobno in se vmes skoraj malo zafrustriral, ko sta me prehiteli dve mamci v pohodni opremi. Sem bil deležen takšnega čudnega pogleda izpod čela, češ, kaj za vraga pa tukaj ob 3h popoldan počne en zanju mlad dedec in hodi počasi kot kakšna starina.
Ja res, popolnoma nenavadno zame. Ob treh grem naredit kaj zase. Haloooo...
In tako z užitkom ( v gozdu uživam - niso pa hribi sicer moja velika strast ) pridem na vrh. Obvezen čaj ( bil je iz vrečke, bog-jih-nima-rad ) in šnopček. Paše, kaj naj rečem.
Včasih potrebujemo čisto malo in naredimo zelo veliko. Joj, če bi se človek že pameten rodil, ne pa da smo na koncu stari in še vedno neumni. Sprehod sam je bil fajn, samo bistveno več so mi pomenile ukradene proste ure, ki so v mojem "fucking" odgovornem načinu življenja tako prekleto redke.
Objave
0 komentarji:
Objavite komentar