Spodbudo sem dobil pri ne morem reči kolegu Marku, ( kolega ne morem reči zato, ker me sploh ne pozna ) in njegovi debati z Katarino.
Diretk v žilo povem, da se tako rekoč v vsem strinjam z Markom. Iz Katarininega pisanja dobesedno seka strup, netoleranca, vzvišenost in po moje kup napačnega razmišljanja. Feminizem, ki so se mu pametne ženske že zdavnaj odpovedale.
Ne bom analiziral njunega pisanja, saj je to njuna stvar in oba sta ( sploh Marko ) človeka, ki sta v pisanju daleč nad mano. Se bosta že zmenila, saj sta odrasla. Me je pa pri Katarininem pisanju par stvari zbodlo in pač ne morem biti tiho. Tudi ne vem zakaj bi kot moški molčal!
Velikokrat sem že slišal stavek: "Moški je ženski naredil (zaplodil) otroka, prasec!"
Halooo... Pa kdo je tu debil!? Ja najbrž jaz nekaj ne razumem. Očitno moški delamo otroke na enak način, kot vse ostale reči v delavnici ali delovni sobi.
Pride trenutek, ko si rečemo: "Jaz grem pa delat otroka!" in se odpravimo v delavnico, izberemo primeren material in začnemo delati. Orodje imamo kot dobri gospodarji vedno pripravljeno na uporabo. In z malo sreče je otrok kmalu narejen. Včasih že celo v par minutah. Takrat, ko se nam ne ljubi preveč ukvarjati z materialom in ga sklešemo bolj na hitro. Tako. To je to! Seveda kot tipični "prasci" za določeno blazno inteligentno vrsto žensk, zaključimo, da smo mi svoje naredili in potem izdelek pustimo v upravljanje in skrb prvi ženski, ki je slučajno prišla mimo in se v vsej svoji dobroti in materinskemu čutu, ki je njej že privzeto položen v zibelko, logično ne more in ne želi upreti skrbi za ta naš na hitro narejen izdelek.
Mi odidemo naprej. Ko nas zopet prime, da bi delali otroke, je postopek že znan. Delavnica, material in ko je končano izdelek podtaknemu prvi, ki pride mimo...
Stavek: "Ženski je naredil otroka." pomeni točno zgoraj napisano. Res nisem visoko izobražen človek. Imam samo preprosto pamet. Vendar naj me spomni in popravi kdo pametnejši:
- Ali ni potrebno za delanje otrok tudi sodelovanje ženske?
- Ali ni odločitev o obstoju otroka v domeni obeh polovic? Moške in ženske.
- Ali se v tem primeru ženske identificirajo s svojo vulvo!?
- Če so samo "vulve" zakaj potem naknadno zahtevajo od nas še spoštovanje, denar, ljubezen itd?
Moj komentar na takšen stavek je edino ta: Ubogi otrok, ki ima "vulvo" za mamo, čeprav ima vsaka mama vulvo. Ubogi otrok. In takšnih je veliko. Čisto preveliko.
Otrok potrebuje mamo ( žensko, ne vulvo ) ter očeta ( moškega, ne pezdeta ). To je vse in hkrati edino, kar je prav in kar je za moje pojme vrednota za katero se splača "kregati" po internetu in tudi kje drugje. Ostalo so polovične variacije, ki pa še zdaleč ne dosegajo ideala. Kaj šele, da bi ga presegle... Žal govorim iz prve roke.
In naprej.
Po navadi nam "vulve" še očitajo, da razdiramo družine. Zopet smo samo moški tisti prasci od katerih je vse in edino vse odvisno!
Lahko nam hodite po glavi. Lahko se norčujete iz naše ljubezni. Lahko veselo trošite naš denar in se hkrati zabavate z drugimi. Lahko počnete kar se vam poželi. Moški moramo po vaše enkrat ko ste nam naklonile vašo "vulvo" samo še mijavkati in nositi denar. Drugače prasci razdiramo družine.
JAPAJADE!!
Mislim, da samo največji revčki v takšni situaciji počepnejo in se prepustijo usodi. Ampak takšni so potem žal zamenjani iz drugih razlogov. Iz dolgočasja, ker s copato pa res ne moreš živeti itd. V teh primerih so ženski argumenti popolnoma logični, samoumevni ter pravični.
JAPAJADE!!
Preživnin sploh ne bom omenjal. Omenil bom samo moje golo mnenje. Vsak pošten moški skrbi za svojega otroka naj živita skupaj ali narazen po svojih najboljših močeh. In takšnih nas je velikaaaa večina.
Skrbimo za otroke in ne za njih mame!! Skrbimo v enaki meri kot smo sposobni skrbeti zase.
Gonja s preživninami in govorjenje določene vrste žensk o zagotavljanju "primernega" nivoja življenja, je pa milo rečeno svinjarija.
Pametne ženske ter hkrati pametne mame poskrbijo da očetje njihovih otrok živijo z otroci. Tudi v primerih, ko moški zaidejo jih znajo vrniti na pravo pot. In to preprosto samo zato, ker vedo, da se njim in otrokom tako najbolj splača. Če o ljubezni sploh ne govorimo. In če sta oba relativno pametna, potem lahko govorimo o družini, ki je za otroka navečja varnost, spodbuda in veselje.
Žalosti me pa dejstvo, da vedno več žensk meni, da so nekaj več. Da smo moški samo "curakli" na nogah, ki smo dobri samo za nosit denar in za fuk. Lahko tudi v obratnem vrstnem redu. Takšne s takšnim odnosom pa kaj lahko ostanejo same in se potem iz po ne vem kateri krivici narejenega maščevanja tožarijo za čim višje preživnine v imenu dobrobiti otroka.
JAPAJADE!!! Za bruhat!
Hvala bogu za ženske, ki se nimajo samo za "vulvo" z dekoltejem. Ki nimajo glave samo za frizerja ter preizkušanje parfumov. In najpomebneje, ki znajo z moškim vspostaviti ljubeč partnerski ter spoštljiv odnos, ki na koncu osrečuje oba! Sploh pa NJUNEGA otroka!!
Moški v ženski ponavadi vidino tisto, kar vidi o sebi sama ( ne kar bi rada videla ). In če je to vulva ali dekolte, potem nam res ne zamerite, če vidimo samo ponujeno.
Objave
5 komentarji:
Strinjam se s tabo, da otrok potrebuje oba, očeta in mamo. Oba imata svojo vlogo v življenju otroka in morata jo "odigrati" na ustrezen način. Družina je dejansko največ, kar ima lahko otrok in edina daje občutek varnosti, sprejemanja, spodbude, ... vsega, kar nekako zajema beseda ljubezen. Če enega od staršev ni, bo to pustilo posledice na otroku (ali obeh). Kar me moti je tvoje, v celoti podpiranje, članka MC. Mene je prizadel na osebni ravni. Se opravičujem, če ga ne bi smela jemati osebno, a zame je oseben... ker je to moje življenje in življenje mojega otroka. Sem pač "samo" ženska in imam svoja čustva. In ta so bila prizadeta. Najbolj grozljivi občutek ob izgubi partnerja, očeta, je z izjemo izgube izgubiti tudi vse ostalo. "Prijatelji" te več ne vabijo na rojstne dneve, piknike, ker nekako ne vedo, kaj bi s tabo. In ti ne znaš razložiti otroku, zakaj ne greva na ... rojstni dan. Samo jočeš lahko. Sam. Ko gre otrok spat. Nekako sem se v začetku počutila kot "invalid", kakor da ni vse v redu z mano ali nama. In takšni članki me spet spomnijo tistega časa, ko sem se vsak dan vpraševala "zakaj? zakaj midva z mojim otrokom?". In midva sva bila in sva še vedno družina. Sploh ni pomembno, kako se imenujeva. Enostarševska ali kako drugače. In midva nisva problem. Ne za ostale. Midva sva imela probleme (in jih bova vedno imela kot vsi ljudje, ki so v odnosih drug z drugim), a nikoli nisva bila "razbita", "razpadla" družina. Ker je bilo v najini družini vse tisto, kar je temelj družine : ljubezen, varnost, toplina, igra, pogovori... vse bi bilo drugače, če ne bi ostala sama, a tako pač je. To je dejstvo! In samo midva sva se morali soočiti z njim.
Čeprav MC nekje v članku izključi tiste, ki niso "sami pripomogli" k svojemu enostaršestvu, se to v nadaljevanju članka nekako izgubi. Ne, enostarševska družina ni vrednota! Tudi dvostarševska ni! Obe sta samo dejstvo. Vrednote so v družini in so odvisne predvsem od ljudi, ki sestavljajo družino. Midva nisva imela možnosti izbire. Vprašanje, kdo jo ima. A četudi se ljudje razidejo (še vedno mislim, da je tako bolje, ker je bolje za otroka in partnerja), otroci ne izgubijo staršev. Torej je samo od staršev odvisno, kako bo z otroci. Vem, da je drugače. A bistveno je tisto, kar je treba dati otroku. Večina partnerjev gleda drug na drugega (vsaj opažam tako) s toliko grenkobe, jeze, maščevanja in velikemu številu teh je otrok največkrat "orožje" za urejanje odnosov s partnerjem. Ne glede na to, ali je to ženska ali je to moški, gre za dejanje največje egocentričnosti. Otrok dejansko ni pomemben in to je žalostno. Včasih se vprašujem, kakšno bi bilo najino življenje, če ne bi bilo neke noči v nekem januarju. In moj otrok mi reče: mama, ne moreš vedeti. Tako je s tem. Ne vem in ne bom nikoli vedela. Edino, kar vem je, da me ima moj otrok rad, da imam jaz rada njega in da je čisto v redu fant. Potem že "najina" družina ni bila tako slaba. In vsako "umetno flikanje" zaradi večje družbene ustreznosti... na kaj me že to spominja? Ne hvala; za odnos s človekom so predvsem pomembna čustva. Vsaj jaz tako mislim...
Ženske čisto preveč zakomplicirate tam, kjer sploh ni treba! Oba se strinjava, da je ideal urejena dvostarševska ( mama, oče) družina. Preko tega ne more nihče - razen kakšna furija, ki gre na semensko banko po otroka in potem zganja nestrpnost v svoji želji, da bi bila njena smešnost splošno priznana za normalnost! In za takšen ideal sem napisal, da se splača "kregat" po internetu. MC-ja sem jaz razumel podobno oz. takorekoč enako, kot sem se tudi sam izrazil.
Zdi se mi pa logično, da so tudi enostarševske družine, družine. Seveda so. V tvojem primeru popolnoma po sili razmer. In v takšnih primerih je tistemu človeku, ki ostane sam bistveno težje voziti skozi življenje, kot pa če bi imel dvostarševsko družino. Samo to še ne pomeni, da sta oba primera enaka in enakovredna. Nista. Ideal za praktično vse razumne ljudi je še vedno dvostarševska. Kjer sta oba vsaj povprečno razumna seveda. Vse ostalo so samo poizkusi nas posameznikov, da bi otroku in sebi nudili čim več - ne mislim na denar. Vendar ne moremo niti pod razno sami dati tega, kar vsem članom daje dvostarševska družina. Tako je, pa če nam je prav ali pa ne! Lahko si natikamo pašnice na oči, lahko pometamo stvari pod preprogo ali tlačimo glavo v pesek. Dejstva kaj je boljše ne moremo spremeniti, pa če še tako prevračamo besede, misli ali želje...
Razlika je med "ideal" in "vrednota". Seveda je dvostarševska družina ideal; saj je tudi otrok sad ljubezni dveh ljudi, moškega in ženske. A "ideal" ni isto kot "vrednota". Če nekdo reče, da je samo in izključno dvostarševska družina "vrednota", potem prizadene osebno mene. Ker potem sama pač nimam (ali nisem) vrednota. Pa oprosti za kompliciranje.
Jaz bi razčlenil takole: Ideal je če gledamo iz svoje osebne perspektive. Če pa gledamo iz splošne družbene, bi pa tudi jaz rekel vrednota. Kajti vrednota za družbo je, da ima čim več idealnih družin, saj je s tem celotna družba uspešnejša... Vsak od nas si pa želi imeti idealno družino.
ps
Sva že rekla nekoč: Brez opravičil za svoja mnenja!! Mnenje je edino, kar nam nihče ne more vzeti in za njega se ne smemo nikomur opravičevati!
Težko je čisto v nulo definirati stvari. Mislim, da je MC v redu povedal, če njegovo pisanje beremo v smislu tega, kaj je želel povedati. Ker bistvo mislim, da ni sporno. Bolj me je iritiral odziv Katarine, ki se mi zdi... Kako naj rečem? Poizkus linča! Linč je pa za mene zeloooooooooo milo rečeno slaba zadeva!
Objavite komentar