Ne, ni tale zapis hvalospev Žogci, temveč je uvod bolj opravičilo njej, ker bom na podlagi njene objave napisal svojo.
Gor sem zrastel na slovenskem podeželju, kjer se je ta praznik praznoval. Lep praznik. Družinski. V prihajanju pomladi, ko se narava in ljudje prebujamo iz zimskega spanja, se začne dogati še velikonočno praznovanje. Začne se s cvetno nedeljo in "butaricami", ki jih je nam otrokom vedno naredil oče, da smo mulci potem lahko tekmovali med sabo kdo ima večjo, lepšo... Prejšnji teden sem slučajno videl v trgovini pred mojo pisarno butarico, ki je bila pomanjšana kopija tiste, ki jih je delal moj pokojni oče. Še sedaj ga vidim kako sedi v kuhinji, okrog njega na tleh pa ene posebne vrbove veje, bršljan, brinje in še ostale pritikline. Takoj mi je postalo toplo pri srcu in ugotovil sem, da bom ta spomin nosil v srcu do smrti.
Takoj sem šel kupit eno butarico, ki sem jo nazadnje dobil zastonj. Očitno je soseda iz mojih besed razbrala tisto otroško navdušenje, nad nečim že dolgo nevidenim. Starejša gospa jih je naredila sama. Že po zgornji sliki lahko vidite, da to niso tiste male "Ljubljanske" butarice iz barvastih oblancev, ki so meni kičaste.
No, velikonočni teden se začne s cvetno nedeljo, konča pa z velikonočnim ponedeljkom. Ne bom tukaj razlagal pomena vseh teh dni, preprosto zato, ker ne hodim v cerkev in se nimam za pobožnega. Govoriti želim o lepi tradiciji s katero so ljudje v katoliškem delu sveta živeli stoletja. V bistvu 2000 let. Edino v času socializma je bila za nekaj slovencev, ki so tisti čas verjeli v drugega boga, prekinjena.
Še danes se spomnim, da so tudi najbolj goreči komunisti za veliko noč skrivaj prihajali v cerkev in čisto nič na skrivaj "žrli" šunko, hren, pirhe... Vsaj 80% (če ne več) slovencev, je pa ta praznik vedno odkrito praznovalo in se pri tem ni pustilo motiti neki drugi sprevrženi religiji. In prav je tako. Prav je tudi, da ga praznujemo tudi danes. Ne zaradi vere, temveč zaradi povezanosti družine, zaradi tega, ker da izjemno veliko lepega družini. Vsi otroci se zberejo pri starših. Polna hiša, govorjenje drug čez drugega, potica, pirhi, šunka, hren... Smeh, ljubezen... Vsakdo nekaj naredi. Moški del pripravi hren, šunko... ženski potico... Otroci pa izbirajo in tekmujejo med sabo, kateri je dobil (ima) lepši pirh s tršo lupino...
Če ostanemo pri najbolj tipičnih stvareh. Ta praznik je meni skoraj lepši kot božič.
Za praznike človek ne rabi biti veren. Praktično vsi "cerkveni" prazniki nosijo s sabo lepa sporočila, ki jih lahko vzamejo za svoja tudi neverni ljudje. Sam osebno celo mislim, da bi bil svet veliko, veliko lepši, če bi ljudje bolj živeli po 10 božjih zapovedih, vsaj večini njih.
In ne vem, zakaj ne bi spoštoval tradicije, katero so živeli moji dedje generacije nazaj. Ena generacija ali en režim je čisto premalo, da bi to kaj posebnega pomenilo ali spremenilo. Sploh, če hoče izbrisati vse, kar je bilo lepega stoletja nazaj.
Podoben pogled imam tudi na vero samo. Ljudje smo čuteča bitja. Bitja, katera potrebujemo včasih "nekaj več", da nam pomaga preživeti vsakdanje tegobe. Vsi rabimo verjeti v nekaj (boga, shopping...) saj drugače postanemo počasi brezčutni. Meni osebno sta cerkev kot inštitucija in sveto pismo kot vera dve zelo, zelo različni stvari. Sveto pismo je lepa knjiga, ki človeku ne nudi popolnoma nič slabega. Nasprotno, veliko dobrega če je človek sposoben sprejeti. Cerkev kot inštitucija je pa pokvarjena, kot je pokvarjen vsak sistem, vsaka politika.
Povsod se najdejo ljudje, ki sistem izkoriščajo in ljudje, ki sistem vzamejo preveč zares. Vedno so bili "pokvarjenci" in vedno so bili fanatiki. Takšni in drugačni.
Najbolj se pa režim, ko fanatik ene vrste pljuva čez fanatika druge vrste. V bistvu sta pa oba enako fanatična-neumna.
Velika noč je lep praznik in praznoval ga bom še naprej, čeprav ne hodim v cerkev. Praznoval ga bom zaradi topline, ki jo čutim v srcu in vsega lepega, kar meni in meni ljubim ljudem daje.
Objave
14 komentarji:
Zaenkrat sem prebrala samo hvalopsev Žogci. Zdaj bom enega prižgala, potem pa nadaljujem z branjem.
Mislila sem, da me boš kaj jezil, ker je bila najava malo v tej smeri, pa me nisi čisto nič razjezil.
Jaz nikoli nisem praznovala velike noči, sem pač šla na obisk k teti, ki je praznovala, to ja, ne poznam pa od doma tega vzdušja in zato zadeve ne občutim. Nikakor. Nobenega pridiha ni, ničesar.
Če niste praznovali ko si bila otrok, tega žal ne moreš občutiti. Niso vse "staromodne" stvari slabe. Mislim, da je večina zelo lepih.
Ravno sem mamo nadrla. Ona bi rada prišla k meni nekaj pomagati. Okej, ji rečem, v ponedeljek. Da to pa ne, da na veliki ponedeljek se pa nič ne dela. Ma ne me hecat, zdaj še ti. Vse življenje si delala v veliko ponedeljek, zdaj pa to. Med tednom pa ne moreš priti. Sicer ti sploh ni treba, ker jaz lahko vse sama, ampak ona je tako užaljena, če ne more enkrat na mesec priti kaj pomagati. To s velikim ponedeljekom me je pa čisto šokiralo. Halo, nikoli nismo, kaj zdaj, naj začnem uvajati nove običaje, ki jih ne občutim?
Veliki ponedeljek je namenjen obiskom družine. Druženju ljudi, ki se imajo radi.
Sicer bom pa rekel, da je bolje pozno, kot nikoli. Žogca nič ni slabega, če človek prevzame kaj dobrega, kar prej ni poznal. Po moje je slabo, če se drži svojega kot pijanec plota in to za vsako ceno. Ljudje se spreminjamo. Vsako leto smo drugačni. Rastemo. In sprejemanje stvari je po moje osnova naše rasti. Ne smeš zavračati stvari samo zato, ker jih nisi navajena ali jih pa ne poznaš.
enake misli, enake besede ... enako občutenje velike noči
Lepo je slišati, da človek ni osamljen v občutkih.
O, Stane, to je to. Sploh nisem vedela zakaj gre. Ja, jaz sem pri tej tehniki bolj "leva". Upam, da mi bo objava sicer uspela.
Kar pa se tvoje objave tiče. Lepo napisano, tako doživeto. Jaz tega ne zmorem, ker takih spominov na te praznike nimam. Doma namreč nikoli nismo praznovali praznikov kot je velika noč, božič...
Tako, da sedaj tudi ne zmorem in nočem hliniti, da mi ti prazniki ne vem kaj pomenijo. Mi je velika noč lepa, božič še lepši, ampak to je tudi vse, kar premorem.
Ti kar zavidam za tvoje lepe spomine.
Sedaj pa, da vidim, če bo to pisanje uspelo.
Tana
Je uspelo, samo ne vem, zakaj je napisalo "Anonimni".
Tana
Tana, pod okencem kjer napišeš tekst je še možnost:Izberite identiteto. Tam pač napišeš ime, mejl, svojo spletno stran ipd. Do nasledjega boš že še pogruntala.
Mah, Stane, to lepo, to lepo si jaz lahko naredim vsak dan. Ne rabim zdaj za to velike noči. Pa sem sicer zelo družinska, pač zaenkrat samo z družino, ki jo imam, primarno. Ko si bom ustvarila tudi tisto drugo, seveda. Imamo pa mi drugačno tradicijo.
Žal je sveto pismo verjetno eden najbolj kontroverznih zapisov človeštva in poznavalcu je gotovo jasno, da niti slučajno ne uči samo lepo.
S tradicijo samo ni nič narobe, nisem vernik pa jem šunko, tudi slučajno ne sprejemam njenega simbolizma, ki je skrajno okruten. Nikoli ne bi jedla Kristusa, še pujska težko, če začnem razmišljati.
Tako je s tem.
@Nevenka: Povsod okrog nas najdemo v vsaki stvari tako lepe, kot tudi grde stvari. Tudi v svetem pismu. Sicer res nisem poznavalec, nikakršen in res ne bom veliko sodil. Vedno v življenju pa poizkušam videti lepo in dobro plat. Nisem negativist, da bi povsod iskal slabosti. Še manj sem pa fanatik, da bi namerno izpostavljav tisto plat, ki mi ustreza pri doseganju cilja. Še vedno piše več lepega, kot slabega in to je za mene dovolj.
Ne smemo biti preveč pikolovski. Potem se ne smemo vozit z letalom, motorjem, ne smemo iti ponoči čez mesto, ne smemo v morje, ker so meduze, morski psi in gliserji, ne smemo se sončiti ( kožni rak ) itd, itd... Meni so važne lepe stvari v življenju, pozitivne...
@Žogca: Seveda si lepe stvari pripravljamo tudi vsak dan. Najbrž ne bi bila zadovoljna, če bi ti tvoj princ na tvoj rojstni dan rekel, da te je na večerjo peljal že prejšnji teden, parfum si dobila pa tudi že nekaj dni nazaj, ko sta bila slučajno v drogeriji.
V življenju moramo ločiti kruh od potice...
Objavite komentar